Zjutraj mi je zazvonila budilka in kot vedno sem jo "prestavljala" do zadnjega trenutka. Hitro se ustanem, navlečem nekaj nase in gasa v šolo. Med vožnjo proti faksu me pokliče sošolka, da so se predavanja prestavila na pol enajsto, ker je profesor zjutraj poklical, da ga ne bo. Pa ne no!!!! Končno mi je uspelo pravočasno iti od doma, potem pa to. Hmm, kaj pa zdaj? Ja, nič grem pa v Branibor na kavo in "zajtrk", ki sem ju zjutraj izpustila.
Parkirala sem se pred Braniborjem in v predalčku za kovance začela iskati še zadnje cente, da bi plačala parkirnino. Med brskanjem pristopi do mene prijazna gospa in me veselo vpraša, če mogoče potrebujem parkirni listek. Ja, itak! Super, ura je bila nekaj do osmih, listek pa je bil plačan do devetih. Ravno dovolj časa, da v miru spijem kavico.
Ob devetih sem se odpravila v City Center. Ni v moji navadi, da bi tako zgodaj zahajala v trgovine, ampak nekam sem se morala "dat". Lahko bi se enostavno odpeljala domov, samo kolikor se poznam, potem ne bi tisti dan videla faksa. :) V trgovino sem pa tako ali tako morala iti.
Ob desetih sem se odpravila nazaj proti faksu. Parkirala sem avto in se odpravila proti parkirnemu avtomatu. Ko sem se avtomatu vse bolj bližala, sem opazila mlado gospodično, ki se je veselo napotila proti meni. Amm, kdo pa je to? Že na daleč mi maha s parkirnim listkom in me sprašuje, če ga mogoče potrebujem. Plačan je bil za cel dan oziroma do treh popoldan - do takrat ko je potrebno plačati parkirnino. Ja, branila se ga ravno nisem. :) Najprej sem že pomislila, če gre slučajno za skrito kamero. To se mi še ni zgodilo, da bi mi v enem dnevu dve osebi ponujali parkirni listek. Zanimivo naključje. Kakorkoli že, imela sem polepšan dan. Pa ne zato, ker sem prihranila nekaj evrov, ampak zato, ker sem videla, da še obstajajo ljudje, ki jim ni težko podariti nekaj popolnemu tujcu in to ne s težkim srcem ampak z dobro voljo in nasmejanostjo...
