There is still a child in everyone of us

Takole sem ujela trenutke zaljubljenega para med zabavanjem na plaži. A ne Kati in Luka? ;)

Coffee time

Zadnje čase opažam, da je tema o kavi vse bolj priljubljena zato sem se odločila, da tudi jaz odprem debato o kavi. Skoraj da ne poznam človeka, ki jutra ne bi pričel s skodelico dobre kave in mednje spadam tudi jaz. Besedo »dobre« sem namenoma povdarila in sedaj me zanima katera je za vas dobra kava?

Jaz osebno imam najraje kavi Franck in Jacobs, seveda kadar si jo pripravim doma. Zunaj pa najraje pijem Lavazzo in Cafe del Moro. Glede kave sem postala zbirčna šele pred kakšnima dvema letoma, ko sem se morala odpovedati mlečnim stvarem (vzrok laktozna intoleranca) ter tako tudi kavi z mlekom in beli kavi. Sedaj pijem črno kavo in to nesladkano, tako da mi je okus kave res pomemben. Določeni pravijo, da to kar pijem jaz sploh ni kava. :)

Med branjem revije Reader`s Digest sem slučajno opazila, da je po izboru bralcev te revije med blagovnimi znamkami kav Barcaffe tista, ki ji najbolj zaupajo – v Sloveniji seveda. Ta podatek mi je zelo zanimiv, saj zadnje čase slišim vse več pritožb glede kave Barcaffe, da se je okus zelo poslabšal – kar je tudi moje mnenje. Kaj pa menite vi?

Friends

Pred nekaj dnevi sem pogledala še zadnji del te zelo priljubljene tv serije Friends. Mislim, da sem jih gledala kar dva ali tri mesece skupaj. Od prvega do zadnjega dela in to vseh deset sezon. So bili tudi dnevi, ko sem tri ure sedela pred televizijo - če te pa enostavno »potegne« noter. Mi je kar malo žal, da je že konec oziroma da se ne nadaljuje.

Zagotovo si bom še vzela kdaj čas in si jih še enkrat pogledala od začetka do konca. Zakaj? Zato, ker ni bilo dela ob katerem se nebi nasmejala do solz. Seveda je bilo vmes tudi nekaj žalostnih, čustvenih in tudi napetih trenutkov (a bosta ali ne bosta skupaj). :) Pa človek se nekako kar poistoveti z njimi. Saj tudi mi iščemo ljubezen svojega življenja, iščemo samega sebe in ugotavljamo kaj si v življenju sploh želimo, se družimo s prijatelji, se zabavamo, jočemo, nagajamo ter soočamo s težavami na takšen in drugačen način.

Med gledanjem predzadnjega dela desete sezone, ki v bistvu ni bil navaden del kot ostali, me je preplavil val čustev. V tem delu je kazalo predvsem odlomke iz preteklih sezon oziroma od samih začetkov, njihovih ljubezenskih pripetljajev, nagajivih dogodivščin in podobno. Na koncu dela pa so se še igralci osebno s solzami v očeh poslovili od te priljubljene tv serije in njihovih oboževalcev. Po vrhu vsega pa se je še zraven vrtel komad od U2. Vuf, še zdaj mi vse dlake stojijo pokonci. :) Tako se je začel pred mojimi očmi odvijati filmček poln spominov na lepe trenutke iz mojega življenja. Pred očmi so se mi odvijali odlomki raznih dogodivščin, ki sva jih preživela s fantom in prijatelji skupaj. Ja, to je bil čustven dan zame. :) Hočem povedati predvsem to, da ljudje včasih premalo cenimo to kar imamo oziroma radi pozabljamo, da imamo okoli sebe ljudi, ki nas imajo radi, nas spoštujejo in nam vedno stojijo ob strani. Tako sem se tudi sama »spomnila« na nekaj prijateljev, ki smo včasih (predvsem v srednješolskih letih) preživeli ogromno časa skupaj in tudi marsikaj doživeli ter se odločila, da jih pokličem, da se ponovno dobimo na kakšni pijački ter obujanju spominov. S tistimi, ki smo pa še vedno veliko v kontaktu, bom pa delala na tem, da tako tudi ostane.

Imejte se radi! ;)

Smeh je pol zdravja

Danes res nimam ideje in volje za pisanje, tako da sem kar skopirala zanimivo pismo, ki ga je ljubeča mati poslala svojemu sinku.

Dragi sin!

To pismo ti pišem, da bi vedel, da ti pišem.
Če dobiš to, pomeni, da je dobro prispelo. Če ga ne dobiš, mi javi, da ti ga ponovno pošljem. Pišem počasi, ker vem, da počasi bereš.

Zadnjič je tvoj oče v časopisu prebral, da se, statistično gledano, največ prometnih nesreč zgodi 1 km od doma. Zato smo se preselili nekaj ulic naprej.

Nova hiša je zelo lepa. Ima celo pralni stroj, vendar ne vem, če dela. Včeraj sem dala perilo prat in ko sem potegnila vodo, je perilo izginilo.

Vreme je tukaj kar dobro. Prejšnji teden je samo dvakrat deževalo. Prvič je padalo tri, naslednjič pa štiri dni.

V zvezi z jakno, ki si jo tako želis, je stric Peter povedal, da naj odrežemo vse gumbe, preden ti jo pošljemo, saj so gumbi zelo tezki in bi bila draga poštnina. Gumbe smo odrezali in ce jih bos potreboval, jih lahko najdeš v notranjem žepu, kamor sem jih spravila.

Nekaj dni nazaj je eksplodirala jeklenka plina v kuhinji. Tvojega očeta in mene je vrglo skozi okno na dvorišče. Kaksno doživetje. Po tolikih letih sva končno šla enkrat skupaj ven.

In če ze pišem o tvojem očetu: dobil je novo delo! Zelo je ponosen, saj je pod njim okrog 500 ljudi. Zaposlili so ga na mestnem pokopališču, kjer skrbi za travo.

Tvoja sestra Julija, saj veš, tista, ki se je poročila s svojim možem, je končno rodila. Za spol sicer še ne vemo, tako da zaenkrat ne vem, če si postal stric ali teta. Ce bo punčka, jo bo tvoja sestra poimenovala po meni. Vseeno se mi zdi čudno, da bo svojo hčerko klicala "mama".

Tvoj stric Pavel se je oženil. Cele dneve moli pred ženo, ker je devica.

Strica Karla sploh več ne videvamo, odkar je prejšnjo leto umrl.

In da ne govorim o tvojem bratu Janezu. Grozen je. Zaklenil je avtomobilska vrata, ključi pa so ostali v avtu. S taksijem je moral domov po rezervo, da nas je potem lahko odklenil iz vozila. Katastrofa!!!

Dobro, sinko, ne bom ti napisala naslova, ker ga ne poznam. Prejšnja družina, ki je tu živela pred nami, je s seboj odnesla hišno številko. Če boš kaj videl teto Lizo, jo pozdravi, v nasprotnem pa ni treba reči nič.

Mama, ki te ima rada.

P.s. Hotela sem ti poslati nekaj denarja, pa sem ze zaprla kuverto

Testna vožnja Minija

Tako, včerajšnji dan je za nami in s tem tudi testna vožnja Minija Cooperja. Hmm kaj naj rečem? Kot laik na področju avtomobilizma ne bom preveč tvezila in si delala sramote. Vozila sva ga samo 45 minut tako da je bil to bolj test na "grobo". Moram rečit, da sem bila včeraj kar malo razočarana. Sej sploh točno ne vem kaj sem pričakovala od Minija. Glede velikosti in prostora v njem se ne smem pritoževati, ker to pač je Mini. Kar se pa vožnje tiče, ni ravno avto udobja, ker ima trdo podvozje in čutiš vse nepravilnosti na cesti. Kljub vsemu ima Mini nek svoj čar. Za zdaj sva se s fantom odločila, da ga še ne bova kupila (nameravala sva kupiti rabljenega), upam pa da mogoče kasneje v prihodnosti.
Evo, to je bilo na kratko o včerajšnji izkušnji. Kot sem že zgoraj napisala, ne bom preveliko govorila oziroma pametovala o miniju, ker se na avte ne spoznam in si ne bom tako delala sramote. V glavnem Mini je zakon! ;)

Spoznavni večer Fakultete za logistiko - KMŠ Celje

Tule bom prilepila samo link do slik za tiste, ki ste bili udeleženi in jih še niste videli.
KLIK

Kaj več o KMŠ-ju pa tukaj.

Mini Cooper...

... here I come! Jutri greva s fantom na testno vožnjo Minija v Maribor. Oba si ga zelo želiva, ampak ker avta ne moreš ocenjevati samo po izgledu (mini je noro lep!), ga je treba tudi stestirati. Kaj več o tem pa v nadaljevanju jutri. :)

P.s.: Če vidite jutri kakšnega Minija, ki divja po Mariboru gor in dol, potem sva to sigurno midva.

Bila bi vesela, če bi tudi vi kaj napisali o svojih izkušnjah z Minijem, predvsem tisti, ki ga vozite. Ste zadovoljni z njim? Ga priporočate?

Obožujem jutra

Ja, res je - obožujem jutra. Kljub temu, da sem znana kot velik zaspanc in sodim v skupino tistih, ki zjutraj petkrat navijejo budilko preden se končno le zbudijo, so zame jutra najlepši del dneva. Ni lepšega kot se zjutraj sprehoditi v halji do kuhinje, si skuhati kavico, se odpraviti na teraso ter v tišini opazovati naravo. Pardon, ne v tišini ampak ob petju ptičk.

Čez čas skočim še po laptopa, da malo preletim jutranje novičke, ter po blogih seveda. Tako, ko mine moje vsakodnevno dvourno prebujanje, skočim še pod tuš, se uredim in se dobre volje podam v novi dan.

Ta slikica je nastala kakšen mesec ali dva nazaj, med mojim jutranjim (zgoraj opisanim) ritualom.

Shopping v Zagrebu

Bil je ponedeljek. Sonce je sijalo in za jesenski čas je bil prav lep dan. Zazvoni mi telefon in iz druge strani zaslišim navdušen glas: “Hej čao. Dej pejd prosim z mano v Zagreb v shopping!!!” in jaz kot jaz sem vedno za takšne stvari.

Ob pol enajstih skočiva na vlak in že se peljemo proti Zagrebu. Prispeli sva točno čez uro in 45 minut. Najprej se odpraviva do trga Bana Jelačića na eno kavico. Med čvekanjem sva malo opazovali okolico in opazili, da je nekam zelo malo ljudi zunaj ob tem času, predvsem pa za tako veliko mesto. Ampak dobro, mogoče pa so v službi, v šolah, na faksih…. Po dolgem čakanju na račun se končno odpraviva v shopping. Juhu! No, pa gremo do prve trgovine. Zaprto. Kaj?! Mogoče so pa na malici. Ok, greva naprej. Zaprto. Pa sej to ni res! Mimo prideta dva domačina in vprašava ju kaj se dogaja. Kaj mislite? Hrvati so imeli praznik - Dan neodvisnosti. :S Ojoj! Kaj pa zdaj? Vlak sva imeli šele ob šestih zvečer. Pa kako lahko imajo praznik ravno na ta dan? Ja, vem, drugače moram zastavit vprašanje. Kako sva lahko šle v shopping v Zagreb ravno na ta dan? Res pa je, da nobeni ni padlo na pamet, da bi lahko Hrvati imeli praznik. Tako, da sva se potem malo sprehodile po mestu in spoznavale Zagreb, ki je zelo lepo mesto.

V glavnem domov sva prišli praznih rok ampak kljub vsemu je bil zanimiv dan. Za drugič se bom pa definitivno prej pozanimala glede praznikov.

Spet se selim :)

Spet se selim iz enega bloga na drug blog. Pa ne zaradi dolgčasa, razlog je, da sem imela na prejšnjem blogu nekaj tehničnih težav in sem se odločila, da pridem nazaj na Blogger. In tu bom tudi ostala! ;)

Tistih nekaj objavic iz prejšnjega bloga bom kar copy-pastala na tale blog. V glavnem to je to zaenkrat...

Lp
Lullaby